Spoštovani!

Po 40-ih letih, ko se je na Jančah zbralo več kot 200 slepih in slabovidnih ter njihovih spremljevalcev, vas Kulturno-prosvetno in športno rekreativno društvo slepih in slabovidnih »Karel Jeraj« vabi na inkluzijski pohod na Janče.

Naš dogodek bomo izvedli v nedeljo, 11. septembra. 2022 ob 9. uri iz izhodiščne točke na železniški postaji v Jevnici.

Pohod bomo organizirali ob 65‑letnici delovanja našega društva in ob 60‑letnici prvega organiziranega vzpona slepih in slabovidnih na Triglav.

Na Jančah bomo pripravili kratek kulturni program, po kosilu pa bo poskrbljeno za družabni del s plesom in glasbo za katero bo poskrbel duo SIMI.

Na voljo bosta dve poti, saj gredo z nami tudi invalidi na vozičkih, kar pomeni, da bo na voljo tudi lažja pot primerna za tiste, ki ste manj pripravljeni oziroma z malo manj kondicije.

  1. Skupina iz Jevnice ob 9. uri
    Na železniški postaji v Jevnici po planinski poti.
  2. Skupina iz Zgornje Jevnice 9.15 uri
    Pot začnemo pod kmetijo v Zgornji Jevnici 12, kjer se prične makadamska cesta v križišču Janče, Jevnica.

Organiziran bo avtobusni prevoz iz Ljubljane in iz Domžal.

Ljubljana:

  • 8.00 Na postajališču LPP Kolodvor – smer iz centra
  • 8.10 Na postajališču LPP Kolosej

Domžale:

  • 8.20 Na glavni avtobusni postaji

Odhod iz Janč je prvi avtobus predviden za 15.30, drugi pa za 17.00 uro.

Za prehrano bo možno naročiti: pasulj, ričet ali joto »s klobaso ali brez klobase«

Prijave zbiramo do petka 2. septembra na št. 051 / 318 296 »Sašo Dreven« ali na e‑naslovu info@kpsrd.si. Dodatne informacije pa lahko dobite na telefonski številki 041 / 449 442.

Ker je število mest omejeno, pohitite s prijavo.

Zaradi lažje organizacije, nam ob prijavi prosimo navedite:

  • ali potrebujete spremljevalca (ki ga bomo skušali najti),
  • kaj boste jedli,
  • ali potrebujete prevoz in
  • kje boste vstopili na avtobus.

Prijaviti se je potrebno tudi, če pridete z lastnim prevozom oziroma z vlakom do Jevnice.

Zbirali bomo prostovoljne prispevke.

V upanju, da se srečamo, vas lepo pozdravljamo!

Predsednik društva: Miha Jakopin


Besedilo članka, ki ga je ob slovesu naše drage Nataše zapisal Sebastjan Kamenik in je izšel v zvočnem časopisu pri ZDSSS, si lahko preberete v nadaljevanju:

Odšla je v cvetu poletja

Kako pretresljivo in kako dokončno je nenapovedano slovo, smo v zadnjih dneh občutili vsi, ki smo poznali marljivo in prizadevno osebo, kakršna je bila Nataša Žganjar. Prav vsakemu med nami je zamrl na licih nasmeh in kljub vročemu poletju, je duše in srca objel neprijeten hlad spoznanja, kako minljivi smo in, da se je iz naše srede poslovila oseba, ki si je s svojim delom, prijaznostjo in ustrežljivostjo pridobila simpatije mnogih. Kot vsako leto se je s svojim partnerjem odpravila tja, kjer je bila izjemno rada in si je tam nabrala novih moči, za vse obveznosti in aktivnosti, ki jih je iz dneva v dan opravljala, ne glede na uro dneva. Za vsakogar si je vzela trenutek časa in vsakemu je namenila toplo in prijazno besedo, pa tudi vedno ponudila roko v pomoč. Zato se je ne malokrat zgodilo, da jo je kdo poklical kar tako, da je z njo le malo pokramljal, ker mu je bilo dolg čas in ona je pustila obveznosti in se posvetila klicatelju na drugi strani. Ko se je odpravljala v svojo ljubo Izolo, si tudi predstavljala ni, da bo to njena zadnja pot in bo zavedno zaspala ravno tam, kjer ji je bilo iz leta v leto tako lepo. A usoda ne izbira ne časa in ne kraja, še najmanj pa koga, bo za vekomaj odtrgala od nas. Tega smo se v teh dneh prav vsi zavedali bolj, kot kadarkoli prej. Nataša je bila aktivna na veliko področjih, zagotovo pa je bil njen največji doprinos dolgoletno delovanje v KPŠRD KAREL JERAJ, kjer je tako rekoč pustila svojo dušo in srce, pravzaprav lahko mirne duše zapišemo, da je bila srce in duša tega društva ravno ona sama, saj je dejansko poskrbela čisto za vse, kar se je v tem društvu dogajalo in je prav pri vsaki svoji aktivnosti pustila svoj neizbrisen pečat. Glede na številne aktivnosti v društvu pa lahko rečemo, da je Nataša imela neverjetno duhovno širino in globino, saj je znala prisluhniti različnim predlogom in pobudam in tudi sama skrbela, da so bile aktivnosti tega društva resnično pestre in raznolike. Člani društva so z njo radi sodelovali, saj jim je pri aktivnostih vedno stala ob strani, jim prisluhnila in po svojih najboljših močeh pomagala, da so se izvedle stvari, ki so se v svoji osnovi zdele neizvedljive, a vendar so bile druga za drugo tudi, ali pa predvsem po njeni zaslugi izvedene in udejanjene, v najboljši možni izvedbi. Poleg tega je skozi številna sodelovanja z drugimi društvi, njihovimi člani, organizatorji raznih dogodkov stkala neštete tople, iskrene, pristne in prijateljske odnose, saj je vedela, da le na tak način lahko doseže kaj dobrega tako za društvo samo, kot tudi za svojo še večjo duhovno širino in globino, ki je njej že v osnovi ni manjkalo. Za to se ne gre čuditi, da se nas je v četrtek 21.07.2022 zbralo ogromno število tistih, ki smo se od Nataše želeli še zadnjič posloviti in se ji pokloniti za vse, kar je dobrega storila za vse slepe in slabovidne, za svoje prijatelje in znance, skratka za vsakega od nas, ki smo kadar koli in kakor koli sodelovali z njo. Priča smo bili zares ganljivemu slovesu, ki v naših srcih ne bo zbledel, kot ne bodo zbledeli številni spomini nanjo, na njeno delo in njeno prizadevnost. Vse pa so nas do solz ganile besede, ki sta jih v imenu vseh žalujočih izrekla evangeličanski duhovnik, gospod Geza Filo, kot tudi dramski igralec Roman Končar, ki je bil eden tistih, ki je z Natašo dolga leta tudi sodeloval in si je skozi to sodelovanje o njej izoblikoval resnično lepo mnenje in sta bila v iskrenih prijateljskih odnosih, kar je pričal njegov ganljiv govor, ki je segel v dušo prav vsakega med nami, saj jo je orisal tako preprosto, a hkrati tako globoko in slikovito, da je človeku ob slišanem zastal dih, ko je začutil koliko iskrenosti in topline, pa tudi bolečine izraža čisto vsaka izrečena beseda posebej. Nataša si je takšno zadnje slovo resnično zaslužila, čeprav vem, da, če bi mogla bi v svoji skromnosti raje vsem navzočim rekla, da vsega tega ni treba. A je treba draga Nataša, treba je zaradi vsega, kar si v letih svojega življenja storila dobrega, treba je zaradi pomoči številnim, ki si jim prišla na proti in jim ponudila roko v pomoč in oporo. Sam osebno sem hvaležen, da sem te poznal in, da sva tudi kar nekajkrat sodelovala. Hvaležen sem ti, da si tudi na prireditve Združenja prijateljev slepih pripeljala vedno kakšno skupino, da smo se skupaj pozabavali in se poveselili in vsakič, ko sem ti rekel, boste letos tudi prišli, si z največjim veseljem potrdila vašo udeležbo. Sodelovala sva tudi pri odboru za založniško dejavnost pri Zvezi slepih, ki si ga vodila. Res je, da sta se najini mnenji pogosto tudi razlikovali, a sva vedno ohranila spoštljiv odnos in vsako nesoglasje skušala zgladiti v korist kvalitete zvočnega časopisa. Ne bom pozabil tudi klepetov v tebi tako dragi Izoli, kjer smo se s tvojim Igorjem dvakrat srečali in skupaj letovali in tudi vseh drugih pogovorov in druženj na različnih prireditvah in športnih tekmovanjih ne bom pozabil, ostali bodo zapisani globoko v srcu, kot sem prepričan, da bo vsak kdo med nami, nate čuval neštete in svetle spomine na trenutke preživete v tvoji bližini.

Težko bo, težko prav vsakemu med nami, še posebej pa bo težko nadomestiti tebe pri vseh aktivnostih, še posebej pri delovanju KPŠRD KAREL JERAJ, kjer se prav povsod poznajo sledovi tvojih pridnih rok, tvoje prizadevnosti in marljivosti in kjer je s tvojim mnogo prezgodnjim odhodom zazijala zares ogromna praznina. Časa se ne da ustaviti niti zavrteti nazaj, lahko pa nam je tvoje prezgodnje slovo opomin, kako je treba prav vsak dan živeti polno, saj nikdar ne vemo, kdaj glas usode pokliče tudi nas tja daleč za mavrico.

Draga Nataša počivaj v miru, tvojim domačim, partnerju Igorju ter vsem sorodnikom prijateljem in znancem ter članom KPŠRD KAREL JERAJ, pa ob boleči in neizbrisni izgubi drage NATAŠE ŽGANJAR, uredništvo zvočnega časopisa OBZORJE, izreka najgloblje in iskreno sožalje!