“Morje. Sem ter tja se pozibava, na lahno pljusne in se umiri… Galeba slišim, brnenje motorja nekje v daljavi… Zopet pljusk. Pesem valov. Kakšen občutek neskončnosti. Pesek mi spolzi skozi prste in ne mislim na nič… Igram se… Lenobno pretegujem vse štiri ude, se brezskrbno uležem na bok, veterček me poboža in zaziblje v sanje pravičnega. Ura je pozabila name in jaz na njo. Zbudijo me tvoji poljubi in sladoled, ki si mi ga položil med stegna smeje… S prsti ti grem skozi lase… Misli preskakujejo ena čez drugo… Kako čas beži?! Midva sva skupaj zorela in postala dva sladka sadeža jeseni… Veter, dež in sonce so bili spremljevalci, najine poti zorenja… Besede so odveč. Samo šelestenje najinih misli, Se topi v vročem pesku oaze miru.