V kuhinji je vladala nenavadna tišina. Kot da je prostor nekaj pričakoval. Sence so se zgostile v kotih, pridušeno tiktakanje stenske ure je rezalo napet zrak. Le Neva se je kdaj pa kdaj premaknila, potegnila roko čez svetle kodre, ki so ji silili v oči. Nekaj nevidnega ji je leglo na prsi, težko kot neizgovorjena resnica.

Zakaj me stiska pri srcu, kot da že vem, kaj bo sledilo?

Mir je prekinil zvok vhodnih vrat. Koraki. En, dva, trije. Potem je nekdo obstal.

Na pragu je stala ženska. Njena drža je bila pokončna, a v očeh je bilo nekaj neizrečenega. Kot bi se dolgo pripravljala na ta trenutek.

Ne poznam je. Zakaj se mi zdi, kot da bi jo morala poznati?

»Albina mi je ime,« je rekla tiho in odločno.

Molčali so. Oče jo je ošinil s pogledom, mati je rahlo drhteče prste stisnila v pest. Tišina, ki je sledila njenim besedam, je bila še hujša kot tista pred njo.

Kdo je ta ženska in zakaj se je pojavila?

Albina je globoko vdihnila. V rokah je držala mapo z dokumenti.

»Prišla sem po resnico. O svojem poreklu. O svojem očetu.«

Neva je sunkovito pogledala mater, ta pa je prestrelila očeta z besnim pogledom. Nekaj se je zlomilo v njenih očeh. Kot da se je v njej prebudila stara rana. Oče si je z rokami segel v lase, njegova nervoza je bila očitna.

Resnica? Oče? To ne more biti res.

Albina je nadaljevala:

»S seboj imam izjave nekaterih krajanov. Pravijo, da ste vi, Janez, moj oče.«

Njene poteze so bile njegove. Tako zelo podobne, si je mislila in imelo jo je, da bi zaklela, morda je z ustnicami celo zatrzala in se tako izdala.

Janez je odmaknil pogled. Mislil je, da so govorice davno pozabljene, da so potonile v blatu preteklosti.

»Tvoja mama mi tega nikoli ni rekla,« je zamrmral. Pomislil je na tisto noč, na trenutek šibkosti, ki ga je zakopal globoko vase.

»Zakaj zdaj?« je vznemirjeno vprašala Neva.

Albina je najprej pogledala v tla, potem pa se je zazrla v Nevo: »Moja mama ni bila za to. Vedno je govorila, da imam čudovitega očima in da nimam razloga, da bi iskala pravega očeta. Res je bil dober človek.«

Neva je rahlo privzdignila obrvi: »In zdaj?«

»Moj sin ima deset let. Želi izvedeti, kdo sta njegova babica in dedek.«

Za trenutek je obstala, nato pa globoko vdihnila.

Torej ni prišla zaradi sebe, ampak zaradi sina. Je to sploh pomembno?

Mati se je zdrznila. Spomnila se je nepodpisanega pisma, ki ga je prejela dan pred poroko. »Lažnivec, zatajil si otroka,« je pisalo. Janez jo je prepričal, da gre za zlobo nekdanjega snubca. Verjela mu je.

Neva je obvladala prvotni šok. Pred njo je stala ženska, tiha, nekoliko zadržana, a v njenih potezah je bilo nekaj znanega. Morda pogled, ki se je za trenutek ustavil na družinski fotografiji na steni. V mislih si je naslikala Albinino tesnobo, strah pred izgubo družine, ki je nikoli ni poznala, in dvom, ali bo sploh dobila priložnost, da spozna očeta.

Bi jaz imela pogum, da vstopim v življenje tujcev, ki so hkrati moji? Kaj sploh rečeš sestri, za katero si pravkar izvedel?

»No, pogovorita se,« je rekla mati in pogledala Janeza.

Neva je prvič videla svojo mamo tako ranljivo, a vendar vzravnano.

Oče in Albina sta se prestavita v drugo sobo. Neva ni videla trenutka, ko je oče podpisal izjavo, a ga je čutila. Mati je stala ob peči in zamišljeno gledala rob predpasnika.

Vse se je spremenilo v enem samem dnevu.

V Nevi je nekaj tiho počilo, a je globoko odmevalo.

Ko se je oče vrnil, je bil njegov obraz resen, skoraj nekoliko trd. Ustnice je imel trdno stisnjene, z roko se je nežno dotaknil vrhnjega dela stola in se nato previdno usedel. Takrat je Neva dojela, da se v tisti sobi ni podpisal samo na papir, ampak se je zapečatila resnica, ki jo bodo morali sprejeti.

Albina je stopila k Nevi. Oči so se ji orosile.

»Ali te lahko objamem, sestra?«

Objeli sta se in zajokali. Materin poljub na njune lase je bil tih znak sprave, tiho dovoljenje, da se družinske vezi lahko na novo stkejo.

»Imam še sestro dvojčico, Heleno,« je dodala Neva.

»Lepo, me veseli,« je odvrnila Albina. V njenem glasu se je zrcalilo nekaj zadržanosti, pomešane z iskrenim olajšanjem.

Kmalu so stkale novo sorodstveno vez. Ne z velikimi besedami, ampak z majhnimi dejanji, s skupnimi popoldnevi, ko so listale albume, ali s pohodi v hribe, kjer so delile zgodbe iz otroštva, o najljubših igrah, jedeh, prigodah. Sestavljale so delčke, ki so bili nekoč le senca skrivnosti. Zdelo se je, da se vse postavlja na svoje mesto. Občutek topline je počasi raztapljal tišino preteklih let.

»Albina, naslednjo soboto pa res pripelji svojega sina,« je zaklicala Neva, ko so se že poslavljale.

»Takrat je pri očetu,« je mirno odgovorila, a je v njenem glasu zaznala tisti znani pridih omahovanja. Nekaj je skrivala.

Zakaj bežiš zdaj, ko smo te sprejeli?

A usoda se je poigrala z njimi. Najprej je nepričakovano umrla Helena, leto dni za njo še oče. Žalost ju je še bolj zbližala. Albina ni nikoli igrala Helenine vloge – ni znala govoriti v nedogled in tudi ni bila tako topla, toda znala je prisluhniti. Ko je prinesla jabolčni zavitek z orehi, narejen po Heleninem receptu, sta molče zagrizli vanj in se zamislili ob znanem okusu. Zdelo se jima je, da je sestra znova prisotna.

Po očetovem pogrebu se je med njima začela razraščati tišina. Na zunaj je bilo vse v redu, a stiki so postajali redkejši. Ko so dedinje podpisale dogovor o delitvi, se je Albina začela umikati, sprva komaj opazno, kot oseka, ki neslišno odmika vodno gladino od obale. Neva je v njenem pogledu zaman iskala nekdanjo toplino, ostal je le hladen, bežen stik.

Ali me krivi? Je resnično verjela, da smo jo hoteli izigrati?

Na zapuščinski razpravi je Albina nenadoma rekla:

»Odstopam od dogovora, zahtevam nujni delež.«

Nihče ni računal, da bo treba prodati kmetijo. Neva je strmela vanjo in iskala sled pretekle povezanosti, toda pred njo je stala ženska, ki ji je bila nekoč blizu, zdaj pa se ji je zdela tako tuja.

Si bila sploh kdaj iskrena? Sin nikoli ni spoznal dedka.

Morda Albina ni imela izbire? Morda je bila stisnjena v kot? Lahko bi se pogovorili prej. Ko je dobila dediščino, je preprosto izginila. Nič več ni bilo klicev, nič več besed, nič več skupnih praznikov.

Je bila družina le sredstvo?

To ni bila slepa krutost usode. Tokrat je Albina izbrala, da jo pusti za seboj. Bolelo jo je spoznanje, da ljubezen ni bila obojestranska. Prišla je le po tisto, kar ji je zakonsko pripadalo.

Nikoli se ni vprašala, koliko odrekanja je bilo na kmetiji, koliko kapelj potu so prelili na njivi, kako žalostno je bilo gledati kravo, ki je poginila ob kotitvi.

In takrat si je Neva zaželela, da je nikoli ne bi spoznala.

Dnevi so minevali, spomini bledeli, praznina je ostajala. Včasih je v kuhinji zazvenela tišina tistega dne, ko je Albina prvič prestopila prag.

Nekega deževnega večera je Neva s police vzela staro školjko, ki ji jo je nekoč podarila Helena. Prislonila jo je k ušesu. Zdelo se ji je, da sliši pomirjujoč odsev Heleninega otroškega glasu. Hip za tem je spominski objem pretrgalo zvonenje telefona. Trznila je. Neznana številka. Počasi je potegnila s prstom po ekranu.