Zunaj sneg, megla, a midva v ognju sreče sva bila. Je brila burja skozi noč in mraz – menila nisva se za to ne ti, ne jaz. V vazi rdeče rože so kipele; nemo in skrivnostno nama razodele: “Naj ne zvenemo, ko sneg zapade, smo simbol ljubezni, vseh lepot in nade.” Vendar čas pustoši brez obzira – – ruši, krha in podira. Tedanje cvetje, ki je v vazi plamenelo, je spričo ujme časa zoglenelo. Zdaj divji veter v okna se zaganja. V zavest mi šepeta spoznanja zakaj vsak prvi sneg me prizadene – – ker ni rož rdečih, so le te na šipah mrzle ledene…