Zunaj sneg, megla,
a midva v ognju sreče sva bila.
Je brila burja skozi noč in mraz –
menila nisva se za to ne ti, ne jaz.

V vazi rdeče rože so kipele;
nemo in skrivnostno nama razodele:
“Naj ne zvenemo, ko sneg zapade,
smo simbol ljubezni, vseh lepot in nade.”

Vendar čas pustoši brez obzira – –
ruši, krha in podira.
Tedanje cvetje, ki je v vazi plamenelo,
je spričo ujme časa zoglenelo.

Zdaj divji veter v okna se zaganja.
V zavest mi šepeta spoznanja
zakaj vsak prvi sneg me prizadene – –
ker ni rož rdečih, so le te na šipah mrzle ledene…